Pred tremi urami sem dokončal pisanje te knjige (in jo potem kvačkal še eno leto). Ne spomnim se več, ali sem želel odbrzeti skozi vrata spalnice, tudi moje delovne sobe, ker se mi je mudilo kuhati kosilo ali zaradi navdušenja nad pravkar končanim delom. Verjetno oboje: moj samozadovoljni razum je vriskal in krepko sem zamujal z začetkom priprave kosila, danes sem jaz dežurni kuhar v družini. Po nekaj hitrih korakih sem se, očitno s pomanjkljivo pozornostjo (v knjigi pa tako veličastno opevam čim boljšo pozornost misli), z ramenom močno zaletel v napol odprta vrata. Seveda sem takoj pomislil in ženi to tudi povedal, da so ‘krivec’ njene že dolgo neuporabljene obleke, ki visijo na vratih in jim preprečujejo, da bi se normalno odprla (tam visijo že nekaj mesecev, zaletel pa sem se samo danes). Čeprav z bolečim ramenom, sem ji to povedal prijazno in v smehu. Nato sem poskušal čim hitreje načarati kosilo. Seveda mi je šlo bolj ali manj vse narobe, hitel sem. Šele ko je bilo kosilo že na pol pripravljeno, mi je žena, ki že dobro leto dela od doma, povedala, da ima čez 15 minut spletni sestanek. Pa jo skoraj vsakodnevno prosim, naj nam ure predvidenih sestankov pove vnaprej, po možnosti že zjutraj, da bomo lahko skupaj jedli. Vendar začuda tudi tokrat nisem odreagiral živčno, zdaj sem kuhal celo mirneje, v svojem ritmu, in v tem vedno bolj užival. Na vrtu sem nabral najboljšo zelenjavo na svetu: naš radič in paradižnike. Počasi sem končal kosilo po svojem danes zamišljenem receptu in z okusnostjo presenetil sebe in večino družine. Skupaj smo, resda precej kasneje, mirno pojedli.

Ko sem po kosilu, še vedno v miru, ‘analiziral’ številne zaplete s kuhanjem in z zaletavanjem, sem se mimogrede spomnil, kako sem lansko poletje odreagiral pri bližnjem srečanju s kravo. Štiri mesece sem namreč opravljal delo samotnega pastirja na planini pod Matajurjem, dve uri hoda od ‘normalne’ ceste, nedaleč od lokacije nekaterih dogodkov, zapisanih v tej knjigi. Planinski mir sem nameraval izkoristiti tudi za pisanje, česar pa v glavnem nisem počel. Skrbel sem za 80 krav in orjaškega bika, pet oslov, svoje tri nesrečne kokoši in sedem simpatičnih koz, ki so sredi poletja na planino emigrirale iz doline. Skratka, vsak dan sem vse dvo- in štirinožne živalske prijatelje ‘pocartal’ s 30-kilogramsko vrečo krmil. Krave sem vedno poskušal čim bolj previdno krmiti, vedel sem, da me lahko med svojim pehanjem za skop posladek mimogrede pohodijo. Samo enkrat me je krava pohodila, k sreči sem nogo takoj umaknil izpod njenega parklja s 150 do 200 kilogrami pritiska.

Nekega zgodnjega jutra sem že čisto rutinsko spet krmil krave. S polno vrečo sem se previdno sprehajal med njimi in jim na tla trosil krmilo. Najbolj požrešna, siva rogača, si je tudi ta dan želela agresivno privoščiti več kot druge. Med umikanjem pred njenimi ostrimi rogovi sem se s skoraj polno vrečo v naročju zvalil na tla sredi ‘divje’ črede krav. Krave v nasprotju s konji nimajo tolerance do ležečega človeka; nehote, še posebej med prerivanjem, mimogrede pohodijo človeka. Ne želim si niti predstavljati nekaj 600-kilogramskih krav, kako se sprehajajo po … Še sam ne vem, kaj me je v trenutku dvignilo izpod njih, ostal sem popolnoma nepoškodovan.

In tako je bila siva rogača še naprej vsakodnevno v prvi vrsti pri obedu. Po eni strani sem jo imel rad – poskušal sem razumeti njeno veliko sladkosnedo željo in njen strah do drugih krav, ki so jo odrivale stran od krme, čeprav je bila šefica manjšega tropa.

Nekaj dni, morda tednov kasneje se je spet običajno pehala za krmo. Očitno je bil moj užaljeni ego oziroma zamerljivi spomin še zelo živ in kravo sem s svojimi težkimi planinskimi čevlji na vso moč brcnil.

»Kako blesavo,« sem pomislil. Bi kdo od vas brcnil v tank ali v kravo s podobno debelim oklepom? Krava ni brce niti opazila, mene pa je boleč gleženj ob krevsanju pri neodložljivih opravilih še dva dni spravljal v smeh in opominjal k pozornosti.

Kaj imata skupnega obe anekdoti?

Zame veliko. Preteklo leto sem, kljub obilici časa za razmislek in življenju v idiličnem okolju, še vedno nerazumno in živčno odreagiral. V zadnjih mesecih, še ob pisanju knjige, se mi je pogosteje kot običajno dogajalo, da sem si ustvarjal ali bil deležen velikih in malih neugodnih impulzov in pogosto slabo odreagiral.

Danes pa sem se, resda v manj zahtevni seriji neugodnih signalov, vedno zrelo odzval (pozor, ni še konec dneva!). Me je navdihnila končana knjiga? Nimam pojma. Vem, da bom še naprej občasno nestrpen; bistveno pa je, da mi gre vse bolje in bolje, uživam v delanju ‘napak’ ter v ugodnih in neugodnih signalih; pozornost je …

Pa še nekaj sem se naučil na planini – ključni sta namera in aktivnost. Redno sem po svoji odločitvi vstajal pred zoro in delal do mraka ter v tem kar nerazumljivo užival. Več kot sem delal, bolje sem se počutil in imel več energije. Res pa je tudi, da s svojo izredno aktivnostjo nisem nikogar oškodoval, na planini sem bil večinoma brez družine, popolnoma sam. Kar težko je opisati, kako dobra je bila zelenjava, pridelal sem jo na malem vrtu nad 1000 metri nadmorske višine, in kako je teknila kava ob vzhajanju sonca izza Krna.

Pozornost je vse bolj mehko tukaj in v tem trenutku, kjer je VSE ENO.