Knjiga je seveda napisana v običajnem jeziku. Če bi jo pisal tako, kot sem si na začetku zamislil – v ‘drugačnem’ jeziku, ki je sicer ustreznejši za vsebino knjige, bi bilo ustvarjanje zame naporno in za bralca branje težko. Zato sem jo spremenil v običajen, meni in nam bolj razumljiv, zemeljski jezik.

Kaj pa sploh je ‘drugačen jezik’; čemu je tak jezik namenjen?

Nam drugačen način sporazumevanja – ‘drugačen jezik’ se uporablja pri ‘drugačnih’ dimenzijah zavedanja, bivanja – življenja. Takšne jezike uporabljajo bitja, ki so že izkusila in prešla nam podobno raven zavedanja in se zdaj ‘drugače’, pretežno tudi nebesedno, telepatsko sporazumevajo. Vsi prebivalci vesolja neprestano spreminjamo stanja zavedanja in načine sporazumevanja; Zemljani smo pred tisočletji uporabljali takratnemu zavedanju prilagojen jezik, pred milijoni let pa še bolj ‘drugačnega’. Verjetno opaziš, da pri teh razlagah, vsaj trenutno, ne uporabljam besed ‘nižje’ ali ‘višje razviti jeziki’ – nevtralnost je ena izmed kvalitet omenjenega ‘drugačnega’ (mi bi mu rekli višje razvitega) jezika, ki, med drugim, ne sodi in primerja.

Za uporabo in razumevanje ‘drugačnega jezika’ je treba postopoma ‘predrugačiti’ – spremeniti (mi bi rekli zmanjšati) nadzor razuma in ‘predrugačiti’ – spremeniti (povečati) notranji glas, jezik srca. Knjiga se je pisala z glasom vesoljne intuicije, s katero je v srcu povezan vsak izmed nas – tudi ti, draga bralka, dragi bralec.

‘Drugačen jezik’ je namenjen radostnemu raziskovanju, sporočanju in ustvarjanju v skladu s srcem. Ko prevlada srčna dimenzija, tudi razum bolj skladno, harmonično deluje. V ‘drugačnem jeziku’ prijazne besede, kot so odločnost, samozavedanje, zaupanje, čuječnost, modrost, radost, podpora in številne podobne, sploh ne obstajajo, zanje ni več potrebe; v tem ‘jeziku’ so te besede vtkane že v način Življenja. Za besede ustvarjanje, raziskovanje in sprememba pa imajo neskončno različnih poimenovanj. Pravzaprav se v ‘drugačnem jeziku’ v pogovoru, kot ga mi razumemo, besede uporabljajo le občasno, torej v manjši meri; v njem se večinoma sporočajo kar vibracije – pomen celih misli in drugih vsebin v celoti.

‘Drugačen jezik’ obsega najprej notranje dialoge s samim seboj, nato dialoge z drugimi ljudmi in bitji, lahko tudi z rastlinami, minerali, vodo, z matrico (‘vesoljsko knjižnico’) in z vsem vesoljem; z vsakim delčkom posebej in z vsem hkrati, po trenutni izbiri ‘govorca jezika’. Predpogoj za uporabo takšnega jezika so ‘čiste’ misli in srce. Vsi mi se zavedno in nezavedno urimo v etičnih, prijaznih odnosih in tako postavljamo temelj za uporabo ‘drugačnega jezika’.
Vsi Zemljani se ga stalno učimo uporabljati, ga že uporabljamo, nekateri v ‘manjši’ meri, nekateri pa že zelo ‘izkušeno’, polno.

Tudi jezik oziroma sporazumevanje prebivalcev našega prijateljskega planeta Vesna je nekako preveden v naš zemeljski način sporazumevanja, v zemeljski jezik. Čeprav stremim k ‘drugačnemu’ – k brezčasju, za opisovanje dogodkov uporabljam čas. Osnovna enota časa v ‘drugačnosti’ je ta trenutek (zdaj), ‘seštevek’ dveh in več trenutkov pa je večnost; pač, naj bo, za lažje razumevanje sem v knjigi trenutke združeval v ‘čas’, kot ga razumemo pri nas: v leta, prej, potem … Uporabljam termine, kot so ‘dobro’ in ‘slabo’, čeprav je sodba dobro – slabo samo naš odziv na nekaj, kar JE.

Si predstavljaš zabavno spakedranščino, če bi namesto dobro mi je, napisal nekaj podobnega kot trenutno to dojemam kot ugodno in namesto slabo bi napisal izkušnja, ki me motivira k spremembi. Ali pa, da bi ‘negativno’ nadomestil z zelo glasno kliče po spremembi. 😊 Najbolj pri srcu in hkrati smešen pa mi je nadomestek za ‘zelo dobro’, ki bi ga brali kot nevtralno – ne sproža čustev, odzivov in sodb. Kako hecen, pravzaprav nemogoč, bi bil šele ubeseden opis hitrih telepatskih pogovorov.

Stanja zavesti in dimenzije bivanja je težko opisati z našim običajnim jezikom, ki ga že tisočletja razvijamo predvsem za opis zunanjih, materialnih stanj. Zato predlagam: ne berite knjige dobesedno, temveč z notranjim občutkom – z ‘drugačnim’, srčnim jezikom. Kot že napisano, jezik srca imamo vsi od nekdaj v sebi, tudi ko ga z razumom ne dojemamo v celoti, nam srce v njem vedno prepeva.

Deloma pišem v prvi osebi; verjetno tudi zato, da lahko malo pestujem svoj ego; predvsem pa zato, ker ob pisanju čutim nekakšno soodgovornost do soustvarjanja z vsem vesoljem. Nisem jaz pisal knjige, knjiga piše mene, hvala ji.

Vsi liki so izmišljeni, vendar hkrati resnični (kar si izmislimo, lahko tudi ustvarimo); v knjigi ni resnic in tudi ne neresnic. Kar je danes resnica, še včeraj ni bila in mogoče že jutri ne bo več. Edina resnica je večna sprememba; vse se giblje in razvija: tudi zavest in znanost. V knjigi so zapisana stara, že zlajnana ‘dejstva’, ki jih je smiselno znova in znova poudarjati, dokler nam ne zlezejo pod kožo in jih materializiramo; zapisani so tudi ‘drugačni’ – prastari intuitivni vzorci. Knjiga obrača paradigmo delovanja, tudi ekološkega delovanja, v individualno in etično, ki se začne pri vsakem posamezniku posebej. Torej, z ‘upravljanjem’ svojih misli delujemo najprej navznoter in šele nato navzven. Najprej etičen Jaz, potem etična skupnost in nato prijazno okolje.

Draga bralka, dragi bralec, mogoče ti bodo nekateri detajli v knjigi odveč, vendar so takšni z razlogom – prijazno te vabijo k razmisleku in odzivom. Ko te v knjigi kaj zmoti ali ti je odveč, preprosto in zavestno, brez slabe vesti preskoči kakšen odstavek. Morda si to označi in boš prebral/a kdaj kasneje ali pa nikdar. VSEENO je. Predvsem uživaj v čarobnosti preprosto-zapletenih zgodb in …

Knjigo sem napisal tudi zato, da si bomo ustvarjali kritične odzive (včasih se niti sam s sabo ne strinjam). Umirjeno nestrinjanje in prijazna ustvarjalnost nas vodita v nove, ‘drugačne’ dimenzije.